Vroča tema: Prodromalne sinukleinopatije - motnja vedenja v REM fazi spanja

V tej prvi epizodi bomo govorili o motnji vedenja v REM fazi spanja. Za to imamo gostjo Lauro Pérez Carbonell, svetovalko za medicino spanja in nevrologijo v Centru za motnje spanja v bolnišnici Guy's v Londonu. Najlepša hvala, Laura, da se nam je danes pridružila.

Dr. Laura Perez-Carbonell: Najlepša hvala, Eduardo, da ste me povabili. Resnično mi je v veselje biti tukaj.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Torej ni ravno pogosto, da imamo v [00:01:00] podkastu MDS specialista za spanje. Intervju bi želel začeti s tem, da nam poveste nekaj o sebi, kako se usposabljate na področju medicine spanja in ali obstajajo še kakšna formalna štipendiranja ali načini za pridobitev tega usposabljanja, saj bi to lahko bilo zanimivo za nekatere poslušalce.

Dr. Laura Perez-Carbonell: Mislim, da je to že dolgo vprašanje in vsi menimo, da moramo najti svojo pot do usposabljanja na področju spanja. V Evropi obstaja nekaj krajev, kjer se lahko kot nevrolog namensko usposabljate za spanje. V mojem primeru sem se odločila za magisterij iz medicine spanja na Univerzi v Barceloni, kjer sem kasneje doktorirala.

Za to sem se odločil po končanem izobraževanju iz nevrologije v Madridu v Španiji. Nato sem se preselil sem v Združeno kraljestvo, da bi opravil specializacijo iz medicine spanja v bolnišnicah Guy's in St Thomas', kjer zdaj delam. Mislim, da je za tiste, ki jih zelo [00:02:00] zanima usposabljanje na področju spanja in želijo razvijati svoje delo na tem področju v Evropi, certifikacija strokovnjaka za medicino spanja s strani Evropskega združenja za raziskave spanja prava pot.

In potem se zavedam, da obstajajo tudi druge države, ki imajo svoje poti, vendar na splošno to ni zelo dobro standardizirano področje za usposabljanje in je nekaj, za kar se je vsak od nas odločil, da bo delal po svoje in iskal svojo pot.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Hvala, ker ste to delili. Začnimo torej z motnjo REM spanja. Najprej nam lahko na kratko poveste, kaj je REM spanje in kaj se dogaja med motnjo REM spanja?

Dr. Laura Perez-Carbonell: Ja. Torej je REM spanje ena od faz spanja, ki jih imamo v celotnem ciklu spanja. Imamo torej ne-REM spanje, ki je spanje brez hitrega gibanja oči, ki se nadaljuje od N1, 2 in 3, lažjih do najglobljih faz spanja. In potem imamo REM spanje, [00:03:00] spanje s hitrim gibanjem oči, ki se pojavlja periodično v vsakem ciklu, ki ga imamo čez noč.

Je pa bolj gosta, pogostejša proti drugi polovici noči. Torej se zgodi že od prvega cikla spanja, ki ga imamo, vendar se proti drugi polovici, koncu noči, običajno podaljša. V tej fazi spanja imamo značilno več sanj oziroma sanje, ki se jih pogosteje spominjamo.

In s fiziološkega vidika je glavna značilnost ta, da bi morale biti poleg hitrega gibanja oči tudi mišice v telesu sproščene, atonične. Mišična atonija je torej nevrofiziološka značilnost te faze. Pri motnji vedenja REM ali motnji vedenja REM spanja vidimo, da imajo bolniki dejansko spremenjeno to fiziološko mišično atonijo.

Torej, v REM fazi spanja izgubijo mišično atonijo in zato na koncu [00:04:00] uprizarjajo svoje sanje. Lahko počnejo stvari, kot so udarjanje ali brcanje, lahko mahajo z rokami, lahko kričijo. Lahko počnejo tudi nekoliko lepše stvari, kot sta petje ali smeh. In vsa ta vedenja, gibi ali vokalizacije se zdijo vzporedni z vsebino njihovih sanj.

Pogosteje so te sanje precej žive in polne akcije, vključujejo stvari, kot je potreba po obrambi pred grožnjo, ki jo napada žival ali oseba. Lahko pa imajo tudi druge, spet lepše vsebine. Včasih se v sanjah ukvarjajo s športom ali pa se preprosto pogovarjajo z nekom.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Odlično. Ali nam lahko poveste, ali se to lahko zgodi v okviru nevrodegenerativnih motenj ali pa tudi ločeno, kajne?

Dr. Laura Perez-Carbonell: Da, seveda. Upoštevamo sekundarne oblike RBD, tiste, ki se pojavijo pri [00:05:00] uveljavljenih nevrodegenerativnih stanjih, kot so alfa-sinukleinopatije, in o tem bomo podrobneje govorili kasneje. Vendar pa so tudi v kontekstu drugih nevroloških motenj zelo tipični, na primer, bolniki z narkolepsijo tipa 1, ki imajo ponoči komorbidno motnjo REM vedenja.

Obstajajo tudi druge oblike, ki jih očitno sprožijo predvsem zdravila, predvsem nekateri antidepresivi, lahko pa jih sprožijo tudi zaviralci adrenergičnih receptorjev beta. Potem pa imamo še tisto, čemur pravimo izolirana motnja vedenja v REM spanju, izolirana RBD, ki je oblika, ki se pojavlja izolirano, kot že ime pove, in je povezana s prihodnjim tveganjem za razvoj očitne sinukleinopatije.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Odlično. O tem bomo govorili nekoliko kasneje. Če pa nam lahko poveste kaj več o diagnozi, kako jo lahko potrdimo? [00:06:00] In ker je na nekaterih območjih dostop do študij spanja ali enot za spanje precej omejen, kako lahko brez študij spanja postavimo varno in natančno diagnozo?

In lahko se tudi malo pogovorimo o prihodnosti, kako se stvari premikajo, da bi diagnozo postavili zunaj bolnišnice.

Dr. Laura Perez-Carbonell: Absolutno. Ja. Imamo več presejalnih vprašalnikov, ki pomagajo prepoznati morebitne bolnike z RBD. In do danes ostajamo prepričani, da je polisonografija zlati standard za potrditev diagnoze, za ugotavljanje izgube REM atonije in skupaj s sugestivno klinično anamnezo lahko potrdimo diagnozo.

Vendar se zavedamo, da je dostopnost polisonografije v nekaterih delih sveta izziv. In to je tudi težavna stvar, tudi ko je na voljo. To je velika zahteva za paciente, ki so ranljivi ali živijo daleč od laboratorija za spanje, da bi jih pregledali na ta način.

Predvidevam, da bo eden od naslednjih korakov pri diagnosticiranju RBD na nekoliko lažji ali bližji način za paciente ta, da študije prinesemo k njim domov. Nekaj ​​dela je bilo opravljenega z uporabo domače video polisonografije, ki se zdi dobra možnost za pridobitev vseh informacij, ki jih imamo, hkrati pa se izognemo potrebi po tem, da bi paciente prosili, naj pridejo v laboratorij za spanje, kadar ta morda ni na voljo ali je daleč od njihovega kraja bivanja.

Verjetno nam bo prihodnost prinesla tudi druge priložnosti, ki vključujejo uporabo nekaterih omejenih signalov namesto popolne standardne polisonografije. Odločanje ali izbiranje specifičnih signalov, ki nam lahko pomagajo prepoznati fazo spanja, v kateri smo, na podlagi mišične aktivnosti med REM spanjem in morda tudi videa.

Seveda, če bi lahko zajeli gibe, tudi če ne bi bilo popolnih [00:08:00] epizod RBD, so lahko zelo koristni tudi manjši, krajši gibi, ki identificirajo REM spanje. Trenutno različne skupine po vsem svetu veliko delajo in seveda uvajajo uporabo modelov strojnega učenja za samodejno analizo kombiniranih izhodov, ki jih dobimo z omejenim naborom signalov namesto s celotnim video PSG, da bi poskusili prepoznati ali razlikovati bolnike z RBD od tistih, ki nimajo RBD.

Če razmišljamo bolj o splošni populaciji, poskušamo identificirati čim več bolnikov, zlasti tiste z izoliranim RBD, za katere vemo, da imajo veliko tveganje za razvoj nevrodegenerativne bolezni, bomo morali imeti postopen pristop in zelo verjetno bomo v prihodnosti morali uvesti protokole, kjer bomo uporabljali presejalne vprašalnike, morda bomo dodali vmesni korak z intervjujem, ki ga je mogoče opraviti na daljavo, [00:09:00] in nato uvedli nekaj enostavnejših naprav, omejene naprave za PSG, ki nam lahko pomagajo potrditi diagnozo.

Ampak ja, mislim, da je treba razviti nekaj stvari in da bo treba opraviti nekaj dela, da bi poskušali posplošiti metode, ki jih uporabljamo v tem kontekstu.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Odlično. Če se vrnemo k nevrofiziološkim študijam, torej razumem, da se stvari razvijajo v smeri, podobne epilepsiji, kjer lahko ambulantno izvajate elektrofiziološke posnetke. Rad bi vas prosil, da malo komentirate nekatere omejitve video polisomnografije kot hospitaliziran pacient, saj se to kot zdravniki včasih izkaže pri nekom, za katerega menimo, da trpi za motnjo vedenja v REM fazi spanja, vendar se vrne z normalnim polisomnografskim izvidom.

Lahko to malo komentirate?

Dr. Laura Perez-Carbonell: Mislim, da je to zelo pomembno vprašanje. Mislim, da seveda biti v neznanem okolju nikoli ne pomaga, [00:10:00] in še posebej v tistih laboratorijih za spanje, ki se nahajajo na primer na oddelku, bolnišničnem oddelku, je lahko zelo hrupno, lahko je zelo moteče.

Zato mislim, da si vsak laboratorij za spanje prizadeva ustvariti čim bolj mirno okolje. Vendar pa obstajajo stvari, ki lahko vplivajo na kakovost spanca, in nekateri pacienti nimajo občutka, da so dobro spali, ko prenočijo v laboratoriju za spanje. To je torej omejitev.

Obstajajo tudi drugi pacienti, pri katerih zaradi kratkega skupnega časa spanja ali zaradi učinka določenih zdravil morda ne bomo mogli v eni sami noči zabeležiti REM spanja, kar je precej pogost razlog, da na koncu ponavljamo študije. Zato menim, da obstajajo inherentne omejitve ali izzivi za študije spanja v laboratoriju.

Po drugi strani pa menim, da je dobro imeti tudi nadzorovano okolje s tehničnega vidika. Seveda obstajajo nekatere omejitve, ki jih opazimo, ko se študije izvajajo doma [00:11:00]. Toda verjetno bi morali s preprostejšimi napravami to premagati in z nekaj izobraževanja pacientov ali partnerjev rešiti težavo ponoči.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Zanimiva točka, ja. Zdaj pa se pogovorimo o motnji vedenja v REM spanju v kontekstu manifestne Parkinsonove bolezni. Torej je to precej pogost simptom na splošno in rad bi, da spregovorite o razširjenosti, če obstajajo kakšni podatki o poteku, saj lahko med potekom bolezni zelo niha.

In morda, če lahko malo poveste o tem, kako obvladovati simptome motnje vedenja v REM spanju s farmakološkimi in tudi nefarmakološkimi terapijami.

Dr. Laura Perez-Carbonell: Ja. Mislim, da če upoštevamo študije, ki so uporabile video polisonografijo za oceno razširjenosti RBD pri Parkinsonovi bolezni, je bila ta ocenjena med približno 25 in 50 %. Prav tako je ocenjeno, da se je pri približno 20 % teh bolnikov RBD dejansko začel [00:12:00] zelo verjetno pred pojavom motorične disfunkcije.

Če sčasoma spremljamo kohorte bolnikov s Parkinsonovo boleznijo, se zdi, da se prevalenca RBD povečuje. Zdi se, da tudi na individualni ravni, če izvajamo nadaljnje polisonografske študije, sčasoma opazimo povečanje količine REM spanja brez atonije.

To lahko vidimo pri spremljanju teh bolnikov. Mislim, da je klinično nekoliko težje oceniti. Najprej zato, ker gre za stanje, podobno kot pri mnogih motnjah spanja, kjer se bolniki zelo pogosto ne zavedajo epizod. Torej, razen če se pogosto zbujajo zaradi sanj ali ker so padli iz postelje ali se poškodovali. Včasih je pogosteje to, da vam partner v postelji dejansko poroča, kaj se dogaja in ali se je stanje izboljšalo ali ne.

Torej mislim, da del nihanja in negotovosti glede pričakovanega poteka sčasoma s kliničnega vidika temelji na dejstvu, da smo odvisni od priče, ki vidi pacienta, kako ponoči uprizarja svoje sanje. Če ni partnerja v postelji, je včasih težko oceniti, kako stvari potekajo.

Z vidika zdravljenja menim, da je ključni del pogovora, ko ima pacient sum na RBD ali je RBD potrjen, pogovor o varnosti, da se zagotovi, da je okolje v spalnici prilagojeno tako, da poskušamo zmanjšati morebitna tveganja. Zato se poskušajte izogibati spanju na strani postelje, ki je blizu radiatorja.

Trudijo se imeti blazine, blazine na tleh, oblazinjene ograje postelje, mehko vzglavje. Tako da je mogoče upoštevati preproste stvari. Odstranitev nočne omarice, izogibanje steklu v bližini. To so stvari, ki jih zelo pogosto, do neke mere, že izvajajo, ko jih obiščete v kliniki, ker se zavedajo [00:14:00], da morajo nekaj stvari spremeniti, da se izognejo poškodbam.

In seveda tudi poskusiti zagotoviti varnost partnerja v postelji, če si bosta še naprej delila posteljo. Vsaj dolg vzglavnik med njima, morda večja postelja, če je to sploh mogoče. Torej je tukaj nekaj stvari za razpravo, saj je varnost seveda pomembna, kadar so opisani ti dogodki.

S farmakološkega vidika menim, da je pomembno pregledati celoten seznam zdravil, ki jih ti bolniki jemljejo, saj zelo pogosto jemljejo zdravila, ki lahko poslabšajo RBD ali poslabšajo izgubo REM atonije. Pogosteje jemljejo zdravila, kot so SSRI, SNRI, triciklični antidepresivi in ​​mirtazapin.

Torej obstaja veliko antidepresivov, ki lahko resnično poslabšajo stanje, tudi če morda niso bili sprožilni dejavnik za njihovo RBD sprva. Če pa jemljejo ta zdravila, [00:15:00] to zagotovo lahko poslabša simptome. Zaviralci beta, kot sta bisoprolol in propranolol, lahko poslabšajo tudi epizode REM vedenjske motnje.

Obstaja nekaj poročil o primerih peroralnih holinergičnih zdravil. Zato menim, da je pomemben popoln pregled zdravil, ki jih redno jemljejo. Pogovor je tudi o njihovih navadah pitja alkohola. Ali pijejo tik pred spanjem, ali pijejo prekomerno, saj vemo, da če nekdo prekomerno pije in nato nenadoma eno noč ne pije, se lahko RBD poslabša.

Vendar pa ima lahko tudi alkohol sam učinke, ki motijo ​​spanec. Zato v tem kontekstu na splošno ni idealna snov. S farmakološkega vidika, ko govorimo o ciljnem nadzoru simptomov RBD, dokazi dejansko izvirajo predvsem iz opazovalnih študij, majhnih randomiziranih kontroliranih študij.

Pravzaprav nimamo velikih randomiziranih dvojno slepih kontroliranih študij. Dokazov, ki jih imamo, je malo in večinoma izvirajo iz opazovalnih ali majhnih randomiziranih kontroliranih preskušanj. Rekel bi, da je melatonin verjetno prva možnost, s katero bi se počutili bolj udobno za začetek zdravljenja pacienta.

Razlog za to je, ker vemo, da lahko pomaga. Pomaga lahko zmanjšati izgubo REM atonije in lahko pomaga nadzorovati njihove simptome z dobrim varnostnim profilom. Ker vemo, da so druge možnosti, ki so bile klasično uporabljene v tem kontekstu, kot je klonazepam, lahko izjemno koristne, vendar moramo biti precej previdni zaradi morebitnega tveganja zmede in padcev.

Seveda smo zaskrbljeni tudi pri uporabi zdravil, kot je klonazepam, če gre za nezdravljeno apnejo v spanju. Zato moramo biti pri bolnikih z uveljavljenimi nevrodegenerativnimi boleznimi pri uporabi tega zdravila previdni in po potrebi poskušati omejiti odmerek na najmanjši možen način.

Obstajajo tudi nekateri dokazi o uporabi transdermalnega rivastigmina [00:17:00], zlasti če obstaja komorbidna kognitivna okvara. Torej je to nekaj, kar bi prav tako upoštevali. In terapije četrte izbire, kot sta gabapentin ali kvetiapin, natrijev oksibat.

Torej obstajajo tudi druge možnosti s še manj trdnimi dokazi kot druge.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Odlično. Omenili ste morebitne stranske učinke, zlasti v kontekstu ljudi z nevrodegenerativnimi motnjami, in mislim, da je treba odločitev individualizirati. Kdaj pa običajno začnete s farmakološkim zdravljenjem? Ker je včasih težko oceniti vpliv simptomov, kot ste že omenili.

Ali to ponujate vsem, ki se pritožujejo nad simptomi motnje vedenja v REM fazi spanja, ali poskušate nekoliko bolj oceniti vpliv na pacienta oziroma partnerja v postelji in pretehtati tveganja?

Dr. Laura Perez-Carbonell: Da. Torej bi rekla bolj o drugem, slednjem. Torej je zelo individualno in mislim, da se vsi [00:18:00] pogovarjamo predvsem o varnosti. Torej o varnosti pacienta, varnosti partnerja v postelji. Če torej obstajajo pomisleki s tega vidika, kar je na žalost pogosto, potem najprej razpravljamo o farmakoloških možnostih.

Torej bi rekel, da pacienti zelo pogosto potrebujejo zdravilo. Res pa je tudi, da so nekateri pacienti sčasoma tako pozorni na to, kako se epizode pojavljajo, da vse te prilagoditve izvajajo zelo natančno, nekateri pa se odločijo, da ne bodo nadaljevali z jemanjem zdravil, saj vedo, kakšne so koristi in kakšna so tveganja.

Torej mislim, da je to individualno in mislim, da je potreben iskren pogovor, odprt pogovor z njimi, in če je le mogoče, partner v postelji.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Odlično. Zdaj pa preidimo na izolirano motnjo vedenja v REM fazi spanja, za katero vsi vemo, da je zdaj dobro uveljavljena [00:19:00] prodromalna predstavitev nekaterih nevrodegenerativnih motenj, predvsem Parkinsonove bolezni. Torej se lahko zgodi veliko let pred pojavom motoričnih simptomov, in za to so bile opravljene longitudinalne multicentrične študije, ki so zagotovile trdne dokaze.

Ali nam lahko poveste kaj več o izolirani RBD? Zakaj je tako pomembna, kakšno je tveganje za razvoj nevrodegenerativne motnje in kakšne so lahko posledice?

Dr. Laura Perez-Carbonell: Da, kot ste omenili, je izolirana RBD močno povezana s kasnejšim razvojem sinukleinopatij, kot so Parkinsonova bolezen, demenca z Lewyjevimi telesci in multipla sistemska atrofija. Največje kohortne študije, ki so bolnike spremljale dolgoročno, ocenjujejo, da približno petinsedemdeset odstotkov bolnikov z izolirano RBD razvije sinukleinopatijo v približno 12-letnem spremljanju, letna stopnja fenokonverzije pa je ocenjena na približno šest odstotkov.

Torej je to močan napovedovalec, [00:20:00] in obstaja veliko dokazov, ki to potrjujejo. Ne glede na to, ali bodo bolniki na koncu razvili Parkinsonovo bolezen ali demenco z Lewyjevimi telesci, menim, da je tveganje med tema dvema izidoma približno enako. Nekatera dela dajejo prednost DLB, druga pa Parkinsonovi bolezni.

Kar lahko vedno znova vidimo, je, da manjšina izoliranih bolnikov z RBD razvije multiplo sistemsko atrofijo. Gre predvsem za Parkinsonovo bolezen ali demenco z Lewyjevimi telesci. In če upoštevamo fenotip, zlasti pri tistih, ki razvijejo Parkinsonovo bolezen, gre na splošno za obliko stanja, ki se zdi bolj agresivna, zato hitrejše napredovanje motoričnih simptomov.

Na splošno se pojavljajo s togo akinetično motorično predstavitvijo in ne s tremorjem, značilnim za Parkinsonovo bolezen. Na splošno imajo več ortostatske hipotenzije, zgodnji kognitivni upad, halucinacije in prekomerno [00:21:00] dnevno zaspanost. Zato se zdi, da gre na splošno za precej agresivno obliko Parkinsonove bolezni, če je povezana z RBD. In če upoštevamo podtipe, ki se pojavljajo najprej v telesu, v primerjavi s podtipi, ki se pojavljajo najprej v možganih, menimo, da bi se verjetno, ko se RBD pojavi najprej kot izolirana oblika in nato razvije v Parkinsonovo bolezen, štelo za podtip znotraj telesa, ki se kaže z avtonomno disfunkcijo, prizadetostjo črevesnega živčnega sistema, hiposmijo in nato sčasoma z motoričnimi simptomi, ki se razvijejo v parkinsonizem.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: In tukaj ste omenili zelo zanimivo točko, da je bila motnja vedenja v REM fazi spanja povezana s slabšo prognozo, hitrim napredovanjem bolezni, večjim tveganjem za demenco in tako naprej. Torej ima dodano prognostično vrednost. Očitno je, da izolirana motnja vedenja v REM fazi spanja včasih več let [00:22:00] ponuja odlično priložnost za zgodnjo diagnozo in zgodnje intervencije.

In na področju biomarkerjev in različnih raziskav je bilo veliko napredka, ki so poskušale preusmeriti diagnozo Parkinsonove bolezni iz klinične diagnoze na bolj biološko osnovo. Ali obstajajo kakšne napovedi prihodnosti, ki lahko postavijo diagnozo ali napovejo, kolikšen delež teh ljudi bo v bližnji prihodnosti razvil Parkinsonovo bolezen ali druge nevrodegenerativne motnje?

In ali obstajajo kakšni rezultati tega testa, ki nam lahko pomagajo ločiti te ljudi?

Dr. Laura Perez-Carbonell: Ja. To je seveda zelo zanimivo področje in mislim, da je zdaj, ko vsi razmišljamo o študijah za preprečevanje napredovanja bolezni, preskušanjih, ki spreminjajo bolezen, to zelo pomembna tema za raziskovanje in razpravo. V največjih študijah, ki preučujejo specifične biomarkerje skozi čas, se zdi, da je najmočnejši napovedni dejavnik [00:23:00] za fenokonverzijo še vedno motorična disfunkcija.

Bodisi ocenjeno s kvantitativnim motoričnim testiranjem bodisi z MDS-UPDRS 3. delom. Torej pri pregledu ostaja najmočnejši napovedovalec fenokonverzije. Tudi prisotnost drugih stvari, kot sta hiposmija ali blaga kognitivna okvara na začetku, ima erektilna disfunkcija močan napovedni učinek na fenokonverzijo.

Ko govorimo o tistih, ki so bližje fenokonverziji, se zdi, da napredovanje v naslednjih petih letih, na primer slabša motorična disfunkcija na začetku, nenormalno DAT SPECT slikanje, napoveduje to fenokonverzijo v krajšem času. Seveda smo zdaj v dobi, ko uvajamo, vsaj z raziskovalnega vidika, druge biomarkerje. Uporaba digitalnih orodij, na primer, bo v bližnji prihodnosti verjetno spremenila pravila igre, saj nam bodo digitalna orodja, ki nam omogočajo [00:24:00] oceno motoričnih disfunkcij, najmočnejši napovedovalec prihodnje fenokonverzije, pomagala pri ocenjevanju bolnikov in njihovem spremljanju na daljavo.

Torej jih ni treba imeti v ordinaciji. Morali bi biti sposobni zajeti tiste, ki so morda bližje fenokonverziji, še preden se fenokonvertirajo, saj bi seveda radi to preprečili. Objavljenih je tudi kar nekaj dokazov o odkrivanju alfa-sinukleina z različnimi testi in pri bolnikih z izoliranim RBD.

Dokazano je, da je prisoten v cerebrospinalni tekočini, pa tudi na koži in drugih tkivih živih oseb z RBD. Zato menim, da bo prihodnost verjetno zelo podobna situaciji, ko bomo morali kombinirati različne od teh biomarkerjev. Klinične biomarkerje, tiste, ki jih je mogoče oceniti na daljavo z digitalnimi orodji in nosljivimi napravami, pa tudi biomarkerje z biološkimi tekočinami, nevrološko slikanje in tako bi nam morala kombinacija vseh teh podatkov omogočiti, da v spektru sinukleinopatije poskusimo prepoznati tiste bolnike z izoliranim RBD, ki imajo v bližnji prihodnosti večje tveganje za fenokonverzijo.

In prav te bi morale biti popolni kandidati za klinična preskušanja, terapije, ki spreminjajo bolezen.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Popolnoma se strinjam. In kot ste že omenili, mislim, da bi verjetno šlo za postopen pristop, ki bi stopnjeval za tiste, ki so pozitivni na nekatere od teh kombinacij markerjev in jih je treba stopnjevati na naslednji korak. Zdaj pa še moje zaključno vprašanje, ki se nanaša na klinično okolje.

Torej imamo ljudi, ki prihajajo v naše klinike in obstaja tveganje za nevrodegenerativno motnjo, vendar smo v klinični praksi še vedno nekoliko omejeni glede napovedovanja, saj razpravljamo o dolgoročnem tveganju in času napredovanja bolezni. Zavedam se, da ste na tem področju opravili veliko raziskav.

Rad bi vas vprašal, kako pristopate k tem pogovorom o razkritju tveganj z ljudmi z RBD? Kakšne so prednosti in slabosti teh pogovorov in kako pristopate k tem pogovorom?

Dr. Laura Perez-Carbonell: Ja. Torej je tudi to zelo pomembna točka, zelo zapleteno vprašanje. Ker lahko pride do razvoja nevrodegenerativne bolezni po zelo dolgem času. Trenutno našim pacientom ne moremo ponuditi terapij, ki spreminjajo bolezen, ali preventivnih zdravljenj.

Torej je to zapleteno vprašanje. Mislim pa, da se vsi strinjamo, da je to nekaj, o čemer moramo najprej opraviti veliko več raziskav. Nekaj ​​smo že opravili, vendar potrebujemo večje kohorte z dobro zastopanostjo z različnimi ozadji in tako naprej.

Bolj bi morali preučiti mnenja pacientov, [00:27:00] širše. Redki dokazi, ki jih imamo zdaj, kažejo, da večina želi vedeti o svojem tveganju. Seveda pa so te študije pristranske zaradi dejstva, da so ti pacienti že vključeni v raziskave.

Torej, kakšna so stališča širše skupnosti iRBD, ki bi jih bilo treba raziskati. Vsi imamo različne pristope k temu, kar se kaže tudi v študijah, ki so bile objavljene na to temo, ki kažejo, da obstajajo precej različne prakse med zdravniki, ki obravnavajo bolnike z izoliranim RBD, in verjetno potrebujemo bolj strukturirane smernice.

Mislim, da bi moral biti na koncu to spet zelo individualen pogovor, vendar bi morali vsi upoštevati, in to rutinsko počnem v svoji kliniki, kakšne so pacientove želje, torej pacientovo avtonomijo pri odločanju, ali želi vedeti ali ne.

In to je težaven del pogovora [00:28:00], ker želite dobiti občutek, kako se počutijo, ne da bi že razkrili tveganje. Vendar to vključuje poznavanje pacienta in pogovor z njim v živo, da dobite občutek, koliko je prebral na spletu, koliko bi rad vedel.

In če so pripravljeni prejeti več informacij, se pogovorimo o stvareh, kot so spremembe življenjskega sloga in seveda sodelovanje v raziskavah, kot tudi o možnostih, ki bi jih morda zanimale. Moramo biti pozorni na stvari, ki so seveda zaskrbljujoče za vsakega zdravnika, ki obravnava bolnike z izoliranim RBD, in sicer, ali imajo komorbidno depresijo, anksioznost?

Kakšno podporno mrežo ima pacient, če razkrijemo te podatke? Z preventivnega vidika ne moremo ponuditi ničesar, zato ali imajo podporo, ki jo morda potrebujejo? Kakšno je njihovo predhodno znanje? Ker moramo zdaj zelo pogosto dobiti občutek, kaj vedo, [00:29:00] vendar bi rekel, da so najpogosteje že nekaj prebrali na spletu.

Zato je pomembno, da jim poskušamo zagotoviti zanesljive vire in informacije. Če je mogoče in če so prisotni tudi v kliniki, naj bo prisoten tudi sorodnik ali partner v postelji, s katerim se lahko pogovorimo, ko se pogovarjamo s pacienti. Torej, spet gre za postopen pristop, kjer poskušamo dobiti občutek, ali želijo vedeti ali ne, in občutek o morebitnem vplivu na njihovo duševno zdravje, ki jih po pogovoru usmerja, kje naj poiščejo več informacij, če želijo izvedeti več.

Dr. Eduarduo de Pablo Fernandez: Hvala. Zelo zanimive točke, ki jih lahko odnesete domov. Najlepša hvala, Laura, da ste se nam danes pridružili in delili svoje znanje in strokovno znanje. Najlepša hvala tudi poslušalcem in upam, da ste uživali v današnji razpravi. Zaenkrat nasvidenje.

Dr. Laura Perez-Carbonell: Najlepša hvala. Vesel sem, da sem tukaj. [00:30:00]