Vroča tema: Glasbena terapija v rehabilitaciji oseb s Parkinsonovo boleznijo

Zelo sem navdušena, da se mi je pridružil ne en, ampak kar dva strokovnjaka za današnjo temo, ki je glasbena terapija pri rehabilitaciji Parkinsonove bolezni. Naša prva cenjena gostja je Cassandra Mulcahy. Diplomirala je iz glasbene terapije na Berklee College of Music, nato pa magistrirala iz glasbene terapije na Temple University.

Je licencirana in certificirana glasbena terapevtka ter akreditirana nevrološka glasbena terapevtka. [00:01:00] Trenutno dela v bolnišnici Yale New Haven Health Bridgeport. Najlepša hvala, ker ste se nam danes pridružili in delili svoje bogato strokovno znanje, ki ga očitno imate.

Ga. Cassandra Mulcahy: Najlepša hvala.

Ga. Nicole Duff: Drugi znanstveni genij, ki se nam je pridružil, je profesor Stefan Mainka. Je usposobljen glasbeni terapevt, ki trenutno dela v Centru za Parkinsonovo bolezen v Beelitz-Heilstättenu. Je tudi univerzitetni profesor, kjer je namestnik vodje magistrskega študijskega programa glasbene terapije na Univerzi za umetnost v Berlinu.

Ima kopico znanstvenih člankov, a kar je najpomembneje, je pravi gospod in dobri samarijan. Profesorja Mainko sem spoznal leta 2019 med tečajem v Beelitz-Heilstättenu, neverjetni ustanovi, mimogrede. Moj taksi ni nikoli prišel, da bi me [00:02:00] odpeljal na letališče, in skoraj bi zamudil let.

Vendar se je profesor Mainka zelo potrudil, da me je na letališče peljal za dodatno uro, zato bi to rad dodal na njegov seznam referenc. Najlepša hvala, ker ste danes tukaj z nami.

Prof. Stefan Mainka: Hvala, ker ste me povabili, Nicole, in vesel sem, da naša današnja tema ni nemški javni prevoz. To je res drugačna zadeva.

Ga. Nicole Duff: Prav imate. Dokazi o glasbeni terapiji pri Parkinsonovi bolezni so precej obsežni, zaradi česar je to resnično zelo učinkovito zdravljenje, ki bi ga bilo treba vključiti v režime zdravljenja bolnikov, vendar ni. Upam, da bomo danes lahko razpravljali o specifičnih simptomih, ki jih je mogoče zdraviti z glasbeno terapijo, pa tudi o tem, kako se vi, naši visoko usposobljeni terapevti, tega lotevate. Včasih se v raziskavah glasbena terapija deli na dve skupini: relacijska glasbena [00:03:00] terapija in rehabilitacijska terapija. Pravijo, da obstaja nekaj prepletanja in medsebojnega vplivanja, zato bi rada to poskusila malo bolje razumeti. Rada bi začela z ritmično slušno stimulacijo, saj ima to daleč največ kvantitativnih dokazov v podporo. Profesor Mainka, to je zelo v vaši pristojnosti, zato nam lahko poskusite razložiti koncept ritmične slušne stimulacije?

Prof. Stefan Mainka: Ritmična slušna stimulacija se nanaša na tehniko vadbe hoje in je ena od opredeljenih kliničnih tehnik koncepta nevrološke glasbene terapije. Pri terapiji se najprej izmeri pacientova hoja. Merimo torej tempo, hitrost hoje, dolžino koraka in, kar je najpomembneje, merimo frekvenco korakov.

In sčasoma presojamo tudi kvalitativne vidike [00:04:00] hoje, kot so pokončna drža, mahanje z rokami itd. In skupaj s pacientom ugotovimo, kaj je treba izboljšati. Kaj so torej stvari, zaradi katerih pacienti morda hodijo nestabilno ali se med hojo počutijo nestabilne.

In te stvari so posebej obravnavane in ciljno usmerjene s prilagajanjem tempa glasbe. Torej najprej, ko izmerimo in ugotovimo frekvenco korakov, glasbo resnično zelo natančno prilagodimo pacientovemu vzorcu hoje. In tako se korak za korakom premikamo k boljšemu in bolj funkcionalnemu vzorcu hoje, da dosežemo terapevtske cilje.

Ga. Nicole Duff: To se sliši neverjetno tehnično in nekaj, česar si sama ne morem predstavljati. Povejte mi torej, kako postanete nekdo, kot ste vi glasbeni terapevt, ki bi nato lahko izvajal tovrstno zdravljenje?

Prof. Stefan Mainka: Morda moram [00:05:00] dodati še nekaj. Sprva vem, da se sliši zelo tehnično in vem, da morda to ni tisto, kar vi in ​​tudi poslušalci pričakujete, ko govorimo o glasbi in terapiji. Seveda bi ... Lahko bi tudi samo rekel, da vzamemo glasbo s police, jo prilagodimo hoji in pacient čarobno hodi bolje in bolj tekoče.

In to se dogaja večinoma in to pacienti zelo pogosto izkusijo na svoji prvi seansi, ko pridejo k meni ali k glasbenemu terapevtu. Pomembno pa je, da se dejansko pogledajo te funkcionalne, strukturne vidike, da se to resnično ... pomembno je tudi za poslušalce in še posebej, mislim, za ljudi, ki delajo na tem področju, da gre za zelo funkcionalno in zelo strukturirano tehniko.

Torej, ja, lahko je zabavno. Seveda pa upoštevamo tudi pacientove želje, všečke, razpoloženje. Ne gre samo za tehniko. Najprej je funkcionalna in prav to dela tehniko tako posebno in močno. Torej se ne spomnim, kaj ste vprašali.

Pravzaprav si [00:06:00] spraševal nekaj drugega.

Ga. Nicole Duff: Ne, to je v redu. Vprašala sem, kako bi nekdo lahko postal glasbeni terapevt, ampak mislim, da v resnici pravite, da je tisto, zaradi česar je to učinkovito, ker vključuje toliko različnih delov pacientove osebnosti, življenja, gibanja. In jih združuje v celoto. In ko govorite o funkciji, ne pravite le: "Oh, imate slabo ravnotežje, posvetimo se vašemu ravnotežju," ali "Imate slabo koordinacijo."

Toliko stvari združuje, poleg tega pa prinaša glasbo, ki jim je všeč, in mislim, da je to nekaj res posebnega. A- in Cassandra, morda lahko k temu malo prispevata, rada bi vaju predstavila in kaj počneta pravilno, ampak morda bi lahko govorila o tem specifičnem vidiku, morda lahko dodate svoje stališče.

Ga. Cassandra Mulcahy: Ja, seveda. Z vidika psihodinamike ritma ne vidim le kot pomoč pri gibanju. Vidim ga kot to, da ljudje postajajo bolj organizirani in prizemljeni [00:07:00] v sebi. Ritem je pravzaprav ena naših najzgodnejših izkušenj v življenju pred jezikom. To je srčni utrip, dih in občutek zibanja.

Torej je to resnično povezano s tem, kako se naučimo uravnavati in se počutiti varne. In pri Parkinsonovi bolezni, kjer se ljudje pogosto počutijo neusklajene s svojim telesom, jim ta stalen zunanji ritem ponuja nekaj, na kar se lahko naslonijo, nekaj, kar je predvidljivo in lahko pomaga graditi to skladnost. Seveda je tu še odnosni del, ne glede na to, ali se gibljete ali ustvarjate glasbo in ritem ali z nekom drugim, ustvarja občutek, da ste srečani in razumljeni brez potrebe po besedah.

In to je lahko resnično močno pri zmanjševanju osamljenosti osebe s Parkinsonovo boleznijo ali kogar koli s kronično boleznijo. Torej, da, podpira hojo in koordinacijo, hkrati pa pomaga obnoviti občutek skladnosti, povezanosti in identitete.

Ga. Nicole Duff: To je neverjetno. Hvala. [00:08:00] Mislim, da včasih pozabimo, da disreguliran nevrološki sistem ne absorbira ali ustvarja plastičnosti ali ne deluje tako dobro, kot bi moral. In ko lahko dosežemo to regulacijo, aktiviramo prefrontalni korteks in toliko drugih poti na način, ki je za pacienta veliko bolj koristen.

In ko govorimo o regulaciji in izkoriščanju tega ritma, ki ga poznamo, imamo tukaj ritem in vse raziskave, ki jih imam pred seboj o cerebrotalamokortikalni mreži in nato izkoriščanju putamena, in seveda vemo, da se vse to zgodi, vendar se ne zgodi, razen če ste resnično v tem prostoru, da bi se lahko regulirali in nato uživali ter bili odprti za povezovanje.

Torej, profesor Mainka, ali v hojo vključujete element plesa ali gre le za čisto hojo?

Prof. Stefan Mainka: Tehnika ritmične slušne stimulacije se pravzaprav [00:09:00] uporablja tudi za gibe, ki niso namenjeni hoji. Torej je uporabna tudi za gibe med sedenjem. To smo pri meni prenesli v nekakšen gimnastični program. Torej je nekoliko podobno plesu, če želite, ampak spet, kot to počnemo mi, je nekoliko bolj funkcionalno.

Uporablja se lahko stoje za vaje, podobne plesu. Jaz tega večinoma ne počnem in ne vključujem tega v trening hoje, kjer se resnično pogovarjamo o hoji in želimo hitro začeti z vajo, ki je blizu pacientovemu okolju, blizu njegovim navadam, blizu temu, da dobim tudi idejo, da lahko preprosto zapustim svojo hišo, svoje stanovanje in se sprehodim po ulici ter to počnem ob glasbi.

Torej, zelo hitro preidemo na temo. Ampak, če se vrnemo k - tem zelo zanimivim točkam, ki jih je omenila Cassandra o koherentnosti, občutku [00:10:00] koherentnosti, občutku prestrukturiranja, identiteti. In Nicole, tudi ti si to rekla. Dobra in neverjetna stvar pri uporabi glasbe je, da imaš vse te vidike na enem mestu od prve note in od prvega takta.

In to je neverjetno, resnično vpliva na vse naše možgane, in obstajajo ti kognitivni strukturni vidiki, vidiki, povezani s funkcionalnim gibanjem, in seveda vse, kar je povezano z našimi občutki, našo identiteto, kot je rekla Cassandra. In vsi ti vidiki so obravnavani, če se ujemajo.

In pri terapiji je včasih odvisno od okolja, mislim, kje delamo. V mojo bolnišnico prihajajo pacienti. Navajeni so, da se z njimi nagovarja zelo funkcionalno usmerjeno, veliko govorijo o svojih simptomih, ker to počnemo v bolnišnici ves dan.

Čeprav si predstavljam, da je tudi v drugih okoljih, na primer v zasebnih praksah ali okoljih, kot je to, [00:11:00] seveda zelo primerno govoriti o izkušnjah, odnosnih vidikih čustev in občutkov. In to je mogoče, včasih pa je enako učinkovito tudi pri skupnem začetku terapevtske poti.

Ga. Nicole Duff: Mislim, da vidva to vidita veliko bolj kot tisti, ki nismo glasbeni terapevti, vendar slišim strast, ki prihaja iz vaju obeh, ko govorita. Samo povedati moram, da že od prvega trenutka, ko se pacienti pogovarjajo s to glasbo, lahko v njih vidite nekaj, kar oživlja, nekaj, česar ne more ustvariti nič drugega kot glasba.

Mislim, da je to tako vznemirljiv trenutek in del njihove rehabilitacije, ki mu lahko pričate, in da moramo resnično malo bolj razumeti. Ker govorimo o teh nemotoričnih simptomih, kot je apatija, ko se pacienti preprosto ne morejo prisiliti k temu, da bi karkoli storili, imamo [00:12:00] glasbo, ki jim pomaga, da se počutijo, kot da lahko spet oživijo. Torej, morda Cassandra, lahko se obrnem na vas in vas vprašam, ali ste delali posebej z apatijo?

Ali se nemotorični simptomi obravnavajo individualno? Ali se na vsak nemotorični simptom posebej osredotočate z drugačnim načinom zdravljenja? Ali pa gre za vse nemotorične simptome hkrati?

Ga. Cassandra Mulcahy: Ja, to je odlično vprašanje. Najlepša hvala za to. Osebno ne razmišljam o tem kot o eni sami tehniki za vsak simptom. Gre bolj za to, da glasba postane resnično nekakšen prilagodljiv medij ali modaliteta, ki lahko hkrati zadovolji veliko teh potreb. Torej se pri stvareh, kot sta razpoloženje in tesnoba, morda zanesem na ritem ali strukturo.

Kot da je stalen utrip lahko zelo prizemljitven. Ljudem daje nekaj, s čimer se lahko povežejo, kar jim lahko pomaga uravnavati živčni sistem, ko se stvari zdijo preobremenjujoče. Pri stvareh, kot je apatija, se ponavadi preusmerim k ustvarjalnim [00:13:00] vstopnim točkam, stvarem, kot je pisanje pesmi ali celo digitalno ustvarjanje glasbe.

Ugotovil sem, da ko nekdo ustvari nekaj svojega, lahko to vzbudi radovednost in celo občutek strahospoštovanja ali čudenja. Pojavlja se veliko več raziskav, ki se ukvarjajo z depresijo, in obstaja nekaj res zanimivih dokazov, ki kažejo, da lahko kratke izkušnje strahospoštovanja dejansko zmanjšajo simptome depresije in izboljšajo dobro počutje.

Klinično je to nekaj, kar lahko prevedemo. Ti trenutki strahospoštovanja lahko pomagajo ponovno vklopiti motivacijo in občutek možnosti, ko se nekdo počuti bolj apatičnega. Tako jim to spet da tisto ustvarjalno vstopno točko v to motivacijo. Za stvari, kot je čustveno izražanje, lahko uporabim analizo besedil ali improvizacijo ali pa ljudem preprosto dam način, da eksternalizirajo, kar čutijo, ne da bi morali imeti prave besede za to. In potem za stvari, kot so socialna povezanost ali kakovost [00:14:00] življenja, je skupinsko delo resnično močno. Glasba ljudi naravno pripelje v to skupno izkušnjo. Torej, če je to kot petje ali bobnanje ali samo skupno poslušanje glasbe, je ta občutek povezanosti lahko resnično pomemben. Kognitivno glasba podpira tudi pozornost, spomin, zaporedje, zato lahko preproste strukturirane vaje pomagajo pri osredotočanju in obdelavi ali celo pri učenju različnih glasbenih tehnik ali instrumentov.

Torej na splošno ne gre toliko za to, da bi se ena tehnika ujemala z vsakim simptomom, temveč bolj za uporabo glasbe na integrativen, odziven način, za srečanje z osebo tam, kjer je, v njeni kulturi, v njenih preferencah, v njeni zgodovini in v njeni izkušnji, ter za podporo njeni celotni izkušnji, ne le njenemu delu.

In ker je Stefan tako zgovorno delil, ima glasba sposobnost, da resnično zajame celotno nevrološko izkušnjo, tako da lahko do mnogih od teh izidov dostopamo že z enim samim posegom [00:15:00].

Ga. Nicole Duff: Najlepša hvala. Mislim, da je beseda, ki jo izrečete, občutek strahospoštovanja, resnično globoka, saj koliko nas dejansko vsak dan doživlja občutek strahospoštovanja? To je nekaj, kar je resnično pomembno. In mislim, da bi zame, ko sem razmišljala o nekaterih zdravljenjih, ki jih izvajate, skupaj s strahospoštovanjem pomenilo tudi občutek upanja, da bi za te paciente, ko lahko vidijo nekaj, kar jih napolni s strahospoštovanjem, zlasti v lastnem telesu, če lahko vidijo, da dosegajo nekaj, za kar niso nikoli mislili, da lahko, to mora biti polno nečesa, kar jim pomaga pri tesnobi in depresiji ter jih spodbudi k družabnemu sodelovanju, jih spodbudi, da se bolj potrudijo pri svojih terapijah.

In zato mi je ta beseda, ki ste jo uporabili, preprosto všeč in mislim, da je tako vznemirljiva, da je [00:16:00] še nisem slišala opisati z drugimi terapijami. Nihče ne čuti strahospoštovanja do količine tablet, ki jih mora vzeti, ali do te mere, da bi poskušal pisati več. Razumete, kaj mislim? Mislim, da je to tako lep koncept, ki ste ga povezali s terapijo vaših fantov.

Res je neverjetno.

Prof. Stefan Mainka: Vsekakor je. In ta ustvarjalna plat, ki jo je omenila Cassandra, je seveda dodatno, govorimo o nevrološkem vplivu na kognitivne, čustvene in motorične vidike, kar je individualno, kajne? Ko pa na glasbo gledamo kot na skupinsko dejavnost, kjer ljudje komunicirajo in delijo ideje, čustva, težave in trenutke strahospoštovanja, je to seveda nekaj izjemno močnega in ljudi spodbuditi k sodelovanju v skupini z dejavnostmi, ki jih je omenila Cassandra, je to lahko petje, bobnanje, pisanje pesmi ali preprosto skupna improvizacija na instrumentih, ki jih je enostavno igrati [00:17:00].

To bi bilo zelo močno in zelo učinkovito, verjamem. Žalostno pri tem je, da v moji državi, v Nemčiji, nimamo dovolj glasbenih terapevtov, da bi to resnično redno ambulantno zagotavljali vsem pacientom. Ampak to bi bilo zelo dobro imeti.

Ga. Nicole Duff: Popolnoma razumem, kaj mislite, in mislim, da je zelo težko, ko pogledamo raziskavo in vidimo, koliko je tega, nato pa to povežemo s količino, ki se dejansko dogaja v praksi. Slišati vas, kako govorite o koristih, ki jih opažate pri pacientih, je nekaj, o čemer mislim, da vsi govorimo, da primanjkuje virov, toda moč, ki jo imate v svoji terapiji, je zagotovo nekaj zelo edinstvenega.

Torej, Cassandra, malo bolj se bom poglobila v tebe. Obiskala sem tvojo spletno stran glede Zvok želja in terminologije, za katero si rekla, da je to ime, ki časti [00:18:00] tako ranljivost kot živahnost. In moram biti iskrena, moji možgani se tega še niso mogli povsem lotiti, da bi resnično razumeli ta koncept, ampak povej mi, kako si prišla do tega imena.

Ga. Cassandra Mulcahy: Hvala. To ime mi je preprosto prišlo na misel, ko sem se takrat sprehajala s svojim psom. Toda na globlji ravni je Zvok želja nastal iz razmišljanja o čustvenem prostoru, v katerem so ljudje, ko živijo s kronično boleznijo, z žalovanjem ali z vsakodnevno izkušnjo tega, kaj pomeni biti človek.

In mislim, da veliko tega, kar prinašam, pomaga ljudem, da eksternalizirajo ta upanja, sanje ali namere. Velikokrat se poleg fizičnih simptomov pojavi tudi ta tiha plast hrepenenja, želje po tem, kako so se stvari počutile nekoč, ali upanja, kako se ljudje želijo spet počutiti.

In želel sem, da ime [00:19:00] vsebuje to ranljivost, pa tudi živahnost in možnosti. Kar zadeva samo delo, odraža moj pristop k zdravljenju. Pri Parkinsonovi bolezni ne obravnavam le motoričnih simptomov z ritmom in strukturiranimi tehnikami, temveč tudi prostor za izražanje, identiteto in povezanost.

Glasba torej postane način, s katerim se ljudje ponovno povežejo z deli sebe, ki se morda zdijo oddaljeni, pa naj bo to ustvarjalnost, glas ali občutek samozavesti. Ime torej resnično predstavlja to ravnovesje, saj spoštuje resničnost tega, kar nekdo preživlja, hkrati pa ustvarja prostor za pomen, izražanje in trenutke vitalnosti v tem.

Ga. Nicole Duff: Seveda. To je res večplastno. Hvala, ker ste to predstavili. Profesor Mainka, zdaj vem, da se ukvarjate še s številnimi drugimi področji glasbene terapije. Govorili ste o svoji glasbeni gimnastiki in ko sem bila v vaši ustanovi, sem jo [00:20:00] preizkusila in se odrezala veliko slabše kot nekateri vaši pacienti.

Imate pa še nekaj drugih veščin, kot so terapevtsko petje, instrumentalna improvizacija, finomotorične sposobnosti, ki temeljijo na glasbi, in kar me še posebej zanima, je to, da ste razvili aplikacijo CuraSwing. Bi nam lahko o tem povedali kaj več?

Prof. Stefan Mainka: Ja. V tem projektu smo pravzaprav uporabili možnosti tehnologije pametnega telefona, kjer imate merilnike pospeška in lahko zagotovite stalno merjenje parametrov hoje, pri čemer izberemo zamah roke kot ciljni vhod. V naši aplikaciji torej nenehno uporabljamo motorično delovanje pacientov pri zamahu roke, da to z algoritmom oblikujemo v dinamično spreminjajočo se glasbo.

Torej, glasbe ne oblikujemo in spreminjamo samo enega kosa [00:21:00]. Imamo celotno knjižnico različnih majhnih zvočnih popravkov, ki so v aplikaciji. Ponovno so povezani in remiksirani, lahko rečemo, v celoten kos. Torej imamo različne popravke za bas, hi-hat, mali kitaro, spremljavo in tako naprej.

In te skladbe so skladane med hojo po novi glasbeni skladbi, ta skladba pa je dinamično povezana z zamahom roke. S tem premostimo poškodovano zanko zaznavanja delovanja pri teh bolnikih. Ker vemo, da se bolniki s Parkinsonovo boleznijo dejansko lahko hitro premikajo, se lahko premikajo na velike razdalje, vendar jim je to zelo težko in še težje jim je vzdrževati ta tempo.

Zelo učinkovito delujejo ti zunanji načini stimulacije, ki so lahko vizualni, taktilni ali slušni z glasbo. V naši aplikaciji glasbo osmislimo. Med hojo torej hodite [00:22:00] v ritmičnem konstantnem tempu. Slišimo smiselno glasbo, ki vam pove, ali izvajate dobre funkcionalne gibe ali ne.

In v prvih kliničnih preskušanjih se nam zdi, da je to resnično učinkovito. Vidimo, da pacientom resnično pomaga izboljšati motorične amplitude pri hoji, zamahu rok in tudi pogostosti korakov. Verjamemo, da je to resnično inovativna tehnika za izboljšanje terapij. Na koncu se izvaja individualno v domačem okolju, ne da bi potrebovali terapevta ali skupino.

Torej je to zelo privlačno in uporabno tudi na primer za države z nizkimi dohodki.

Ga. Nicole Duff: Mislim, da je to neverjetno, in ta algoritem, ki ste ga zasnovali, je neverjeten. Mislim, da skoraj deluje, ko vidite nekoga, ki želi teči, si vstavi AirPods in gre teč. Na primer, nekdo s Parkinsonovo boleznijo lahko skoraj posnema ta občutek [00:23:00] normalnosti, čeprav normalno hodi naokoli z vašo aplikacijo, lahko pa skoraj posnema tudi občutek: "Šel bom ven in se sprehodil," in posnemam isti občutek atletičnosti, ki bi ga lahko imel tudi nekdo drug, ko je to hkrati tudi občutek terapije preostanek dneva.

Nisem prepričan, ali se morda samo preveč navdušujem nad tem, ampak mislim, da je to aplikacija, ki se lahko, kot pravite, v državah z nizkimi dohodki resnično razširi na številna različna področja. Zato se veselim objav.

Prof. Stefan Mainka: Hvala, da.

Ga. Nicole Duff: Malo nam primanjkuje časa, ampak imam, oh, imam še toliko vprašanj za vas. Ampak morda še zadnje, vidva delata pod istim okriljem, vendar na zelo različnih področjih. Ali menite, da beseda glasbeni terapevt zajema obe dejavnosti, ki jo počneta, ali menite, da bi bilo treba besedo oziroma naziv glasbeni terapevt [00:24:00] spremeniti, da bi bolje pojasnil, kaj počneta oba? Morda je to sporno in lahko preprosto rečete, da preskočite.

Prof. Stefan Mainka: Povsem legitimno je to vprašati, in to vprašanje si postavljamo tudi sami na univerzi, ali bi bilo dobro govoriti posebej o glasbeni psihoterapiji ali funkcionalni terapiji? To je v nekaterih pogledih koristno. Koristno je, da se v raziskavah osredotočimo na specifične cilje, da opišemo študije in opišemo klinične in na dokazih temelječe aplikacije.

Ampak na splošno bi rekel, da je splošni izraz glasbena terapija še vedno najboljši izraz, in vanj je mogoče vključiti vse te stvari. In kot smo razpravljali, imamo vse čustvene vidike, odnose. Imamo psihološke notranje refleksivne procese, ki jih ta glasba sproži, morda celo [00:25:00] glasbena dejavnost za funkcionalno vadbo hoje, bi lahko bilo tako.

Torej te stvari spadajo skupaj in to je čarovnija in potencial glasbe, in tega ne bi smeli odvzeti ali omejevati s tem, da bi, mislim, preozko definirali svoje področje. Se strinjaš, Cassandra?

Ga. Cassandra Mulcahy: Popolnoma se strinjam. Razmišljam o različnih psihodinamičnih terapevtih in o tem, koliko različnih načinov izvajajo, ali o delovnih terapevtih in koliko različnih načinov izvajajo. In mislim, da je glasbena terapija absolutno krovna ideja, ki zajema vso veličastnost, strahospoštovanje ter raziskave in magijo, ki temeljijo na dokazih, ki jih ustvarjamo z našimi pacienti.

Ga. Nicole Duff: Rada bi se vama obema zahvalila. V tem času sem se veliko več naučila o glasbeni terapiji in terapevtih, in še bolj sta mi odprla oči za lepoto le-te. Najlepša hvala za to, kar počneta za naše paciente, in upam, da se bom z vama kdaj spet srečala [00:26:00].

Najlepša hvala.

Ga. Cassandra Mulcahy: Najlepša hvala, Nicole, da ste nas povabili. V čast in blagoslov nam je bilo danes govoriti z vami.

Prof. Stefan Mainka: Hvala, Nicole. Hvala, Cassandra.