Onkraj gena: Ciljanje nevroinflamacije pri Huntingtonovi bolezni

Dr. Rajeev Kumar: V veselje mi je biti tukaj. Hvala.

Dr. Sarah Camargos: Čeprav Huntingtonovo bolezen povzroča dobro definirana genetska mutacija, se vse bolj zavedamo, da lahko nevroinflamatorna bolezen prispeva k napredovanju bolezni. [00:01:00] ANX005 je monoklonsko protitelo, ki cilja na C1q, komponento komplementarne poti. Ali lahko na kratko pojasnite, zakaj je sistem komplementa pomemben pri Huntingtonovi bolezni?

Dr. Rajeev Kumar: No, hvala za vprašanje. Sistem komplementa je nekaj, o čemer se večina od nas uči na medicinski fakulteti, in nanj gledamo kot na del imunskega odziva na okužbo. Označuje patogene in poškodovane celice za odstranitev. Toda v možganih se proizvaja lokalno in ima povsem drugačno vlogo.

Med normalnim razvojem komplementarne beljakovine, zlasti C1q na vrhu kaskade, označujejo odvečne sinapse, tako da jih lahko mikroglija obreže, kar je zdravo in je del načina, kako možgani izpopolnjujejo normalne možganske tokokroge. Vendar se zdi, da se pri Huntingtonovi bolezni sistem obreževanja patološko reaktivira in obstaja res odlično predklinično delo, zlasti članek Wiltona in sodelavcev iz Nature Medicine iz leta 2023, ki dokazuje, da v Huntingtonovih modelih C1q označuje kortiko-striatalne [00:02:00] sinapse.

Nato jih mikroglija izloči in povezave se zgodaj izgubijo, kar se ujema z zgodnjimi simptomi pri Huntingtonovi bolezni. To potrjujejo tudi obdukcijski dokazi pri ljudeh, saj v Huntingtonovih možganih vidimo povečano regulacijo klasičnih komponent komplementa na sinapsi. In res, če pogledamo bolnike, so markerji aktivacije komplementa v cerebrospinalni tekočini, kot je C4a, povišani, povišanje pa je povezano z napredovanjem bolezni in stadijem bolezni.

Torej obstajajo resnično mehanistični dokazi, da komplement ni le opazovalec nevroinflamacije, temveč je lahko dejansko gonilo aberantnega sinaptičnega obrezovanja in pri mnogih bolnikih pospešuje napredovanje bolezni.

Dr. Sarah Camargos: Kaj zaviranje C1q pomeni v praksi za zdravnike, ki niso imunologi? Zakaj je bil C1q izbran kot terapevtska tarča?

Dr. Rajeev Kumar: Seveda. V praksi je kaskada komplementa verižna reakcija, [00:03:00], C1q pa je na samem vrhu. Je molekula za prepoznavanje. Ko se veže na tarčo, se vse dogaja navzdol. ANX005 pa je monoklonsko protitelo, ki se veže na C1q, da prepreči sprožitev kaskade. Iz dveh razlogov želimo začeti na vrhu in ne nekje navzdol.

Prvič, če blokirate C1q, preprečite sinaptično označevanje pri njegovem izvoru. Namesto da bi poskušali počistiti vse, ko je označevanje že prišlo in že povzročate škodo, lahko to označevanje preprečite. In drugič, je precej selektiven. Sistem komplementa ima več vej. Ima klasično pot komplementa, ima pa tudi alternativno in lektinsko pot, vendar se ti še bolj zbližata pri C3.

Torej, če blokirate pri C3, zaustavite vso aktivnost, ki jo posreduje komplement, kar vas lahko poveča tveganje za okužbo. Z blokiranjem klasičnega dela komplementa pustimo ta druga področja nedotaknjena in se osredotočimo na patološki proces, za katerega menimo, da je patološko obrezovanje, alternativno pot in aktivnost nadzora v ozadju pa pustimo nedotaknjeni.

Upam, da je to precej [00:04:00] jasno. Želimo sinaptično označevanje in preprečiti širšo nevroinflamatorno zanko.

Dr. Sarah Camargos: Torej zmanjšate neželene učinke, kajne? S tem.

Dr. Rajeev Kumar: Ja. In res, v naši študiji in v poznejših velikih – številnih študijah, ki so bile zdaj opravljene s tem ANX-003, ki ima zdaj smešno ime Tanruprubart. Ja, to je ime, ker je zdaj pred FDA in Evropskim zdravniškim združenjem za odobritev za Guillain-Barréjev sindrom.

Zaradi tega nismo opazili resnih okužb, povezanih s to zaviranjem aktivnosti komplementa s ciljanjem na C1q. To je torej dobra varnostna lastnost.

Dr. Sarah Camargos: Torej vaša študija poroča o starostnem produktu CAG ali rezultatu CAP. Ali lahko pojasnite, zakaj je ta mera pomembna pri preučevanju udeležencev in predkliničnih udeležencev s Huntingtonovo boleznijo?

Dr. Rajeev Kumar: Seveda. No, produkt starosti CAP ali CAG je način zajemanja kumulativne življenjske izpostavljenosti toksičnim učinkom mutantnega huntingtina kot ene same številke [00:05:00]. Ideja je torej, da je breme bolezni odvisno od stopnje ekspanzije ponovitev CAG. Daljša ponovitev je bolj toksična in povzroči zgodnejšo bolezen ter od tega, kako dolgo je oseba živela izpostavljena temu.

Torej, CAP te stvari pomnoži. Trajanje, resnost ekspanzije pomnoženo s starostjo, in če je nad določenim pragom, potem običajno postane simptomatično. Torej je kot pri kajenju s škatlico let. Precej enostavno. In res je to dober način za obogatitev naše populacije pacientov, ki imajo zgodnjo manifestacijo ali pozno predsimptomatsko bolezen, in resnično znotraj okna, kjer menimo, da lahko v dokaj kratki študiji izmerimo napredovanje in obogatimo za paciente, ki bodo verjetno imeli koristi od terapije.

Dr. Sarah Camargos: Prosim, da nas vodite skozi rezultate in ocene vaše študije.

Dr. Rajeev Kumar: Seveda. To je multicentrična, odprta študija z enim krakom faze 1b. Torej so vsi prejeli aktivno zdravilo. Placeba ni. Vključili smo osemindvajset bolnikov. [00:06:00] Ponovno je bilo devetdeset odstotkov manifestnih, deset odstotkov pa poznih predmanifestnih. Vsi so bili genetsko potrjeni in so imeli ohranjeno funkcijo. Torej je bil rezultat neodvisnosti vsaj osemdeset od sto.

Sprva so bolniki prejeli podaljšano enaindvajseturno nalagalno infuzijo, ki so jo izvajali počasi, da bi zmanjšali možnost neželenih učinkov, o čemer lahko danes zagotovo govorimo. Bolnik je prejel drugi odmerek, ki je bil dan hitreje, peti ali šesti dan, nato pa so od dveh tednov intervencijske skupine prejemali infuzijo vsaka dva tedna do dvaindvajsetega tedna.

Nato so bili bolniki v štiriindvajsetem, osemindvajsetem in šestintridesetem tednu deležni stalnega spremljanja, da bi odkrili neželene učinke in učinkovitost ter farmakokinetične in farmakodinamične označevalce. Imeli so torej dvanajsttedensko in štiriindvajsettedensko okno zdravljenja, nato pa med štiriindvajsetim in šestintridesetim tednom dvanajsttedensko okno brez zdravljenja.

In to je bilo pravzaprav precej zanimivo. Primarna cilja sta bila seveda varnost in prenašanje, farmakokinetika zdravila v serumu in cerebrospinalni tekočini. Nato [00:07:00] želimo poiskati farmakodinamične označevalce tarčne interakcije, ravni C1q, označevalce komplementa v spodnjem delu toka, kot so C4a, C3, C3a, ter NfL kot označevalec poškodbe nevrofilamentov.

Imeli smo tudi raziskovalno klinično dejavnost, ki je bila precej zanimiva. Ocenili smo sestavljeno poenoteno Huntingtonovo ocenjevalno lestvico ali cUHDRS in njene komponente. Vključuje oceno skupne funkcionalne zmogljivosti, oceno modalnosti simbolov in številk, branje besed po Stroopu in seveda tudi oceno skupne motorike.

Torej je CUHDRS sestavljena lestvica, ki združuje vse te funkcionalne motorične in kognitivne meritve v enem samem merilu in se dobro ujema s funkcionalnim upadom in tudi z atrofijo možganov. V tej študiji torej nismo izvajali slikovnih meritev, vendar je to nekaj, kar zagotovo upoštevamo v nadaljnji študiji.

Dr. Sarah Camargos: In katere so bile najpomembnejše ugotovitve glede varnosti in zadetosti tarč?

Dr. Rajeev Kumar: Seveda. Najprej se pogovorimo o ciljanju [00:08:00]. Tako dosežemo popolno nasičenost C1q v serumu in cerebrospinalni tekočini že od samega začetka, v najzgodnejših časovnih točkah, to je po šestih tednih. In to ciljanje se je ohranilo skozi celotno obdobje zdravljenja, nato pa se je v obdobju brez zdravljenja postopoma zmanjševalo. Torej so bile ravni zdravil v cerebrospinalni tekočini nizke, le 2–25 odstotka.

In to bi res pričakovali pri monoklonskem protitelesu, ki ga apliciramo intravensko. Vendar ga je bilo dovolj, da je prečkalo krvno-možgansko pregrado, da smo opazili farmakodinamično interakcijo. In precej zanimivo je, da ko dosežemo popolno nasičenost C1q, to ​​sproži določeno mero interakcije s tarčo, kar pomeni, da nasičeni C1q sproži samoomejeno cepitev C4a v tekoči fazi.

To ni na površini tkiva, zato ni škodljivo. In zato je marker. In to je verjetno odgovorno za nekatere reakcije, povezane z infuzijo, o katerih bom govoril čez sekundo. Opazili smo tudi znatno zmanjšanje [00:09:00] markerjev aktivacije komplementa, kot so cerebrospinalna tekočina (CSF), C3 in C3a.

In te izboljšave teh označevalcev komplementa so se ohranile tudi v obdobju brez zdravljenja. Kar zadeva varnost, sta dve glavni stvari. Prva je, da ima vsak bolnik, ko daste zdravilo, reakcijo, povezano z infuzijo, in to je precej zanimivo in precej dramatično. In to je razlog, zakaj je prva infuzija tako dolga, enaindvajset ur za dajanje zdravila ...

Ja. Torej čez noč. Ni lahko, ker če greste počasi, dobite manj hudo reakcijo, in predhodno zdravite z zaviralci H1 in H2, acetaminofenom in tudi kortikosteroidi. In to zmanjša resnost reakcije, ki je pretežno makulopapulozen izpuščaj.

In srbi, pruritizem, nekateri ljudje pa dobijo tudi rdečico. To je dokaj obvladljivo. Ni hudo. Večina bolnikov ima reakcije prve ali druge stopnje, ki nato izginejo. In kar je zanimivo, se zdi, da gre za [00:10:00] psevdoalergijo, povezano z aktivacijo komplementa, ki se pojavi. Ne pozabite na reakcijo tekoče faze, ki sem jo omenil, sprošča se C4 na C4a, še en anafilaktoid, ne pa IgE.

In pravzaprav, ko enkrat dosežete popolno nasičenost C1q, kar se zgodi s prvim odmerkom, je pri nadaljnjih odmerkih ne opazite več. Zato se lahko drugi odmerki dajejo veliko hitreje, ker je C1q že popolnoma aktiviran. Teh reakcij, povezanih z infuzijo, ne dobite. To je res zanimiva stvar in resnično ustreza mehanizmu delovanja.

Drugo pomembno varnostno vprašanje so neželeni učinki, ki se pojavijo med zdravljenjem, nekateri od njih pa so lahko resni. Pri bolnikih s povišanimi izhodiščnimi vrednostmi ANA smo opazili avtoimunski pojav. En bolnik je dobil lupusu podoben sindrom, ena oseba je dobila ruminatus, ena pa avtoimunsko hemolitično anemijo.

Vse te težave so se izboljšale s prekinitvijo terapije in/ali zdravljenjem – na primer, bolnik, ki je imel lupusu podoben sindrom, je bil zdravljen s steroidi in [00:11:00] hidroksiklorokinom. To ni presenetljivo, saj obstajajo dokazi, ki kažejo, da lahko bolniki s pomanjkanjem zgodnjih komponent komplementa, kot je C1q, zbolijo za lupusom.

To predisponira k temu. Za prihodnje študije moramo imeti agresivnejše spremljanje ANA in morebiti izključiti tiste bolnike, ki so pozitivni na ANA, ter stalno spremljanje morebitnih avtoimunskih pojavov. Ker je bila to kratka študija; bolniki so zdravilo jemali le štiriindvajset tednov. Možno je, da je avtoimunskih pojavov več s kroničnejšo supresijo, in to je nekaj, kar je treba oceniti v daljših študijah tretje faze.

Dr. Sarah Camargos: Ja, ampak spomnim se, da ste pri vseh izmerili protitelesa ANA, ki so bila na začetku manjša od 160.

Dr. Rajeev Kumar: Ja. Trije ljudje, ki so pozitivni, lahko celo relativno nizki titri to povzročijo ali povzročijo predispozicijo. Torej je to samo pri teh treh bolnikih. Zdi se, da je to jasen označevalec. In zato je treba to upoštevati, mislim [00:12:00] saj bi lahko uporaba tega zdravila postala bolj razširjena, na primer pri Guillain-Barréjevem sindromu ali morebiti pri drugih nevrodegenerativnih boleznih, kjer bi lahko nevrovnetje igralo gonilno vlogo.

Dr. Sarah Camargos: Ali so obstajali kakšni biomarkerji, ki so se zdeli še posebej obetavni za prihodnja preskušanja?

Dr. Rajeev Kumar: Ja, res zanimivo je bilo, saj smo ugotovili, da je izhodiščna raven aktivacije komplementa oziroma aktivnosti komplementa, merjena z razmerjem med C4a in C4, napovedovala odziv na zdravljenje. C4a je torej označevalec aktivnosti klasične poti komplementa α- in je povišan pri bolnikih z manifestno Huntingtonovo boleznijo.

Kot sem že omenil, se zdi, da je povezano z napredovanjem bolezni in stadijem bolezni. Če torej stratificiramo bolnike z višjim razmerjem med C4a in C4 ter ga primerjamo z nižjim razmerjem, lahko opazimo razliko. Bolniki z višjim razmerjem, ki so imeli na videz več vnetja živčnih celic ali aktivacije komplementa, [00:13:00] so pokazali klinično korist.

In to bi lahko uporabili za stratifikacijo naslednjega preskušanja in morda tudi za obogatitev naše populacije za nadaljnje preskušanja. In označevalci tarčne aktivnosti, dvig C4a in supresija C3a, C in C3, so bili dragoceni. Potrdili so, da zdravilo deluje, kar želimo. Je na cilju, deluje in ima trajen učinek pri zaviranju aktivacije komplementa.

Ena stvar, ki nas je razočarala, je bila svetloba nevrofilamentov. Res je ostala precej stabilna. Rekel bi, da tukaj res ni bila informativna. Gre za kratko študijo, le štiriindvajset tednov. Vemo, da pri HD obstajajo velike razlike med bolniki v ravneh NfL.

Dinamični razpon za NfL je pri HD precej nizek, drugače kot pri ALS, kjer je lahko precej izrazit. Obstajajo tudi nekatere terapije, na primer pri ALS, ki so pokazale, da je mogoče znižati raven NfL. Tega tukaj nismo opazili. O tem moramo razmisliti v [00:14:00] večji, daljši študiji, in to me navaja na misel, da se moramo bolj zanašati na volumetrične meritve slikanja z magnetno resonanco (MRI) kot sekundarni označevalec izidov, ko izvajamo dvojno slepo, s placebom nadzorovano preskušanje faze III.

Dr. Sarah Camargos: V redu. Čeprav gre predvsem za študijo varnosti, ali so se pojavili kakšni klinični signali, ki so se vam zdeli spodbudni, zlasti pri tej podskupini bolnikov z razmerjem C4/C4a?

Dr. Rajeev Kumar: Ja, zagotovo. Ta višja izhodiščna aktivnost komplementa, kot ste rekli, pri tistih ljudeh, ki so imeli stabilizacijo ali izboljšanje v štiriindvajsettedenskem obdobju zdravljenja, se je ohranila tudi v obdobju brez zdravljenja, medtem ko se je skupina z nižjo aktivnostjo zmanjšala precej vzporedno s kohorto z naravnim potekom bolezni, vzeto na primer iz študije TRACK-HD.

In če bi pogledali bolnike z višjo aktivnostjo komplementa, bi se stanje izboljšalo pri približno 75 % teh ljudi, medtem ko se je stanje izboljšalo le pri 36 % ljudi z nižjo ravnjo aktivnosti komplementa. In to je bilo precej enakomerno pri funkcionalnih meritvah, kognitivnih [00:15:00] funkcijah in tudi pri motoričnih funkcijah.

Torej, to je dobro. In do šestega tedna je prišlo do izboljšanja, kar kaže na to, da ne gre za zatiranje nevrodegeneracije, temveč za potencialno rešitev disfunkcionalnih, a še ne mrtvih nevronov in sinaps z odstranitvijo C1q iz teh sinaps. Te bolne sinapse, tako jih bomo imenovali, so zdaj postale bolj funkcionalne in prišlo je do simptomatskega izboljšanja.

Videti moramo, kaj se bo zgodilo z dolgotrajnim zdravljenjem v smislu potencialnega zatiranja sekundarne nevrodegeneracije. Vendar mislim, da moramo biti precej jasni in iskreni. To je bila majhna, odprta študija z eno samo skupino, brez placeba, in analiza odzivnih bolnikov, ki sem jo navedel med visoko in nizko aktivnostjo komplementa, je bila naknadna analiza.

Čeprav so bili raziskovalci, pacienti in sponzor vsi zaslepljeni, ker je bila analiza opravljena šele po zaključku študije. To je dobro in mi daje zaupanje. Učinki v vseh teh različnih kliničnih meritvah so bili precej enotni, kar mi daje več zaupanja.

Ampak, [00:16:00] gre za majhno študijo. Statistični vidiki so, da je bila nominalno statistično pomembna. Opravili smo veliko statističnih primerjav in ni bilo popravka za večkratne primerjave. Torej moramo biti iskreni in priznati omejitve naše študije, vendar je bila to odlična študija, ki je ustvarila hipoteze.

To nam daje samozavest, da nadaljujemo z res veliko študijo. Vendar je to pomagalo dokazati biološki koncept.

Dr. Sarah Camargos: Ali menite, da bi zaviranje komplementa lahko veljalo tudi za poznejše faze bolezni, ne le za zgodnjo Huntingtonovo bolezen?

Dr. Rajeev Kumar: Ja, mislim, da je to zagotovo mogoče. Vendar mehanističen način delovanja kaže, da bi morali iti prej. Pravzaprav celo do predsimptomatske faze, ker vemo, da pride do zgodnjega odlaganja komplementa. Imamo veliko sinaps in veliko nevronov, ki jih lahko potencialno ohranimo. In zgodnje simptomatske izboljšave kažejo, da lahko rešimo žive in bolne, a še ne mrtve [00:17:00] nevrone. Torej jih želimo napovedati prej, pred izgubo sinaps in nevronov. To ne pomeni, da ne moremo nujno imeti koristne interakcije v poznejši fazi bolezni, vendar vse to kaže, da bi morali verjetno iti prej in ne kasneje. Mislim, da želimo zdaj uporabiti ISS za vpis bolnikov v več različnih fazah, ko se ta terapija razvija. Vendar mislim, da je treba prvo veliko s placebom nadzorovano preskušanje izvesti pri bolnikih z zgodnjo simptomatsko boleznijo ali pozno predmanifestno boleznijo. Veste, ISS zgodnja tretja faza, druga faza, pozna prva faza.

Dr. Sarah Camargos: Ali je sistem komplementa predvsem označevalec nenehne nevrodegeneracije ali menite, da aktivno spodbuja napredovanje bolezni?

Dr. Rajeev Kumar: Mislim, da obstaja kar nekaj dokazov, da je dejansko gonilnik in ne le opazovalec, bomo temu rekli. Če torej pogledamo predklinične dokaze v Huntingtonovih modelih, če blokiramo C1q, to ​​ohrani sinapse in reši kognitivne primanjkljaje. Vidimo lahko, da se aktivacija komplementa in [00:18:00] sinaptično ciljanje pojavita prej, izguba sinapse pa se očitno pojavi prej, ne le kot pozni odtis.

Poleg tega smo videli, da so se na zdravljenje odzvali bolniki z bolj aktivno aktivacijo komplementa. To nakazuje, da gre dejansko za del vzročne zveze in ne le za biomarker. Naša študija sicer ponuja bolj verodostojen primer, da komplement poganja napredovanje, vendar moramo to zagotovo potrditi v večji, daljši študiji. 

Dr. Sarah Camargos: Seveda. Kaj bi bil naslednji korak, da bi ugotovili, ali ta pristop resnično spreminja napredovanje bolezni? Govorite o MRI nevrofilamentu, daljšem trajanju ...

Dr. Rajeev Kumar: Mislim, da moramo storiti vse to. Izvesti moramo randomizirano, dvojno slepo, s placebom nadzorovano študijo. Študija mora biti ustreznega trajanja. Ukrepati moramo na več načinov. Spremljati moramo ravni in meritve cUHGRS. Zmanjša se za približno eno točko na leto. Klinično pomemben učinek je morda dvajset, trideset odstotkov upočasnitve. [00:19:00]

Torej bi rekel, da potrebujemo osemnajst- do štiriindvajsetmesečno študijo. Predhodno moramo določiti in obogatiti študijo za bolnike z visoko aktivnostjo komplementa ter jo stratificirati glede na to. Morda moč glede na to podskupino z visokim biomarkerjem. In vključiti moramo ne le te meritve komplementa, NfL, ampak mislim, da je potrebna tudi volumetrična magnetna resonanca.

Torej, to je študija. Izvedba bo zahtevala veliko dela. Zahtevala bo veliko virov. Upam, da nam bo uspelo. In mislim, da je Eneaxon, sponzor, zelo zainteresiran za to. Seveda je potrebnih veliko virov. Eneaxon je majhno podjetje. Upam, da bo njihova vloga za Guillain-Barréjev sindrom odobrena. Podjetje bo začelo proizvajati odobren izdelek, to je to zdravilo. Imeli bomo sredstva za ponovno naložbo, da dobimo indikacijo v Huntingtonu. Upajmo na to. 

Dr. Sarah Camargos: Ali bi lahko zaviranje komplementa sčasoma kombinirali s terapijami za zniževanje huntingtina?

Dr. Rajeev Kumar: No, mislim, da je mehanistično to izjemno smiselno. Res je racionalno. Znižanje Huntingtina [00:20:00] se nanaša na genetski gonilnik navzgor, kajne? Sam mutantni protein Huntingtin, somatska ekspanzija, je glavni vzrok. Inhibicija komplementa deluje navzdol in ščiti sinapse pred škodljivimi posledicami genetskega gonilnika. Pri aktivaciji mikroglije moramo o tem razmisliti. Aktivacijo mikroglije poganja mutantni Huntingtin. To potencialno sprosti C1q, ki označuje sinapso, kar sproži to grozno samookrepitveno kaskado. Če lahko uničimo mutantni Huntingtin, lahko poleg tega vplivamo na aktivacijo mikroglije navzdol in zmanjšamo s C1q posredovano aberantno sinaptično obrezovanje.

Hkrati lahko napademo dve različni bezgavki in dosežemo res večji učinek. Vendar je kombiniranje dveh terapij zelo zapleteno. Mislim, da moramo pokazati učinkovitost terapij za zniževanje huntingtina. Z nedavnimi podatki uniQure smo na tej poti. Upajmo na odobritev. In mislim, da moramo ločeno pokazati učinkovitost terapije proti C1q, nato pa ju združiti. 

Dr. Sarah Camargos: [00:21:00] Odlično. Ali predvidevate, da se bo ta terapevtska strategija uporabljala tudi pri drugih nevrodegenerativnih boleznih, kot ste omenili, tako kot je bilo to pri Guillain-Barréjevi bolezni?

Dr. Rajeev Kumar: Da, mislim, da je v tem primeru veliko optimizma, saj obstajajo dokazi, da je lahko prisotno klasično prekomerno sinaptično obrezovanje, ki ga povzroča sistem komplementa. Na primer, pri Alzheimerjevi bolezni obstajajo dokazi, ki kažejo, da C1q označuje sinapse še preden se pojavijo plaki.

Če blokirate to pot, lahko preprečite izgubo sinaps, kar morda še okrepijo genetski dejavniki, kot sta APOE in TREM2. Parkinsonova bolezen ima nekaj povezav z biomarkerji po smrti. Pri ALS se komplement odlaga na motoričnih nevronih, vendar obstajajo tudi drugi dokazi, ki morda niso tako pomemben označevalec, zlasti zgodaj, morda kasneje. Aktivacija komplementa je pomembna.

Torej menim, da je verjetno, da obstajajo specifični bolniki ali podskupine bolnikov znotraj vsake od teh nevrodegenerativnih bolezni, pri katerih je aktivacija komplementa pomemben dejavnik. [00:22:00] Te osnovne meritve aktivnosti komplementa so lahko način za iskanje teh bolnikov in nato morebitno izvedbo preskušanj v teh posameznih podskupinah znotraj teh različnih nevrodegenerativnih bolezni.

Torej sem optimističen. 

Dr. Sarah Camargos: Tudi jaz. Seveda je to še vedno raziskava v zgodnji fazi, zato so bila hitra vprašanja varnost, angažiranost tarče, biomarkerji in ali lahko večje kontrolne študije pokažejo pomembno klinično korist, kajne?

Dr. Rajeev Kumar: Seveda.

Dr. Sarah Camargos: Torej, dr. Rajeev, hvala vam. Cenimo vaš čas in pripravljenost za sodelovanje v podkastu in se veselimo, kako se bo ta smer raziskav razvijala in prispevala k prihodnjim zdravljenjem Huntingtonove bolezni.

Dr. Rajeev Kumar: Hvala za to priložnost.

Dr. Sarah Camargos: Hvala. [00:23:00]