Sindrom nemirnih nog (RLS)

Klinični pregled

Sindrom nemirnih nog (RLS) je nevrološka motnja gibanja, za katero je značilna močna želja po premikanju nog, ki jo običajno spremljajo neprijetni in nelagodni občutki.

Simptomi se začnejo ali poslabšajo med obdobji počitka ali neaktivnosti, delno ali v celoti jih ublaži gibanje in so slabši zvečer ali ponoči. Čeprav je sindrom nemirnih nog pogosta motnja, je na splošno premalo diagnosticiran. Razširjenost sindroma nemirnih nog v splošni populaciji je 5–10 %, zaradi česar je najpogostejša motnja gibanja.

Razširjenost se povečuje s starostjo in stanje se pogosteje pojavlja pri ženskah. Zapoznel začetek spanja, večkratna prebujanja in zmanjšana učinkovitost spanja prispevajo k znatnim motnjam spanja pri teh bolnikih. Sindrom nemirnih nog je lahko idiopatski in se začne v kateri koli starosti ali pa je posledica stanj, kot so pomanjkanje železa, odpoved ledvic, nevropatija in normalna nosečnost.

Ogled celotnega opisa

Čeprav etiologija sindroma nemirnih nog (RLS) še vedno ni jasna, dokazi kažejo, da so simptomi posledica centralne dopaminergične disfunkcije. Čeprav je treba rezultate interpretirati previdno, so študije slikanja možganov pokazale nenormalno vezavo dopaminskih receptorjev in hipoaktivnost dopamina. Pomanjkanje železa je prav tako povezano z etiologijo RLS.

Agonisti dopamina in l-dopa so se izkazali za učinkovite pri zdravljenju sindroma nemirnih nog (RLS), medtem ko nekatera sredstva, ki blokirajo dopaminergični sistem, poslabšajo simptome RLS. Druga znana zdravljenja za RLS vključujejo gabapentin, benzopdiazepine in opiate.

Prispeval Marcelo Merello, dr. med.
Direktor oddelka za nevroznanost
Oddelek za motnje gibanja glave
Inštitut za nevrološke raziskave Raul Carrea (FLENI)
Buenos Aires, Argentina