Parkinsonova bolezen in parkinsonizem

Vzrok za Parkinsonovo bolezen je verjetno večfaktorski, k čemur prispevajo dedna predispozicija, okoljski toksini in staranje. V zadnjih letih je postalo očitno, da k Parkinsonovi bolezni prispeva tudi genetski dejavnik, saj so bile ugotovljene številne mutacije (GBA, LRRK2, PRKN, SNCA), čeprav je v večini svetovnih regij le manjšina primerov pojasnjenih z genetiko.

Diagnoza ostaja klinična in temelji na motoričnih manifestacijah. Za podporo klinični oceni se lahko opravi magnetna resonanca ali CT možganov in molekularno slikanje (tj. dopaminskega prenašalca v striatumu) striatuma. Klinične značilnosti Parkinsonove bolezni vključujejo tako motorične simptome (opisane zgoraj) kot tudi nemotorične težave. Ti nemotorični simptomi vključujejo nevropsihiatrične simptome, vključno z motnjami razpoloženja in kognitivnimi spremembami; avtonomno disfunkcijo, bolečino in težavami s spanjem.   

Levodopa ostaja temelj zdravljenja Parkinsonove bolezni že več kot 50 let. Vendar pa se po nekaj letih zdravljenja in predvsem zaradi napredovanja bolezni korist levodope skrajša in pri mnogih bolnikih se pojavijo motorični zapleti. To je privedlo do uvedbe številnih drugih zdravil, vključno z zaviralci katehol-O-metiltransferaze (COMT), zaviralci monoaminooksidaze tipa B (MAO-B) in agonisti dopamina. Zaviralci encimov delujejo tako, da podaljšajo razpolovni čas levodope ali dopamina, medtem ko agonisti dopamina posnemajo delovanje dopamina na možganske dopaminske receptorje.

V zadnjem času so na voljo kirurške in infuzijske terapije za izboljšanje zdravljenja pri izbranih bolnikih z motoričnimi zapleti. Kirurški poseg vključuje uporabo globoke možganske stimulacije subtalamičnega jedra in globus pallidus internus. Uporaba infuzij zdravil temelji na možnosti neprekinjenega dajanja levodope ali apomorfina (agonista dopamina z visoko afiniteto do dopaminskih receptorjev), ki posnema naravno stimulacijo toničnih receptorjev v bazalnih ganglijih.

Prispeval Marcelo Merello, dr. med.
Direktor oddelka za nevroznanost
Oddelek za motnje gibanja glave
Inštitut za nevrološke raziskave Raul Carrea (FLENI)
Buenos Aires, Argentina

Posodobitve za leto 2019, ki jih je prispeval dr. Angelo Antonini
Profesor, Oddelek za nevroznanost
Univerza v Padovi, Italija
 

Te druge nevrodegenerativne bolezni so včasih združene pod izrazom »atipični parkinsonizem« ali »parkinson-plus sindromi«. Ne odzivajo se tako dobro na dopaminergično zdravljenje in imajo na splošno slabšo prognozo v primerjavi s tipično Parkinsonovo boleznijo. Degenerativne vzroke parkinsonizem je v najzgodnejših fazah težko diagnosticirati, dodatne preiskave pa so v tem primeru lahko omejene vrednosti.

Parkinsonizem je lahko tudi simptomatski zaradi različnih žilnih, z zdravili povezanih, infekcijskih, toksičnih, strukturnih in drugih znanih sekundarnih vzrokov. Med njimi je parkinsonizem, ki ga povzročajo zdravila, verjetno najpogostejši in vključuje snovi, ki z visoko afiniteto blokirajo postsinaptične dopaminske receptorje D2 (kot so antipsihotična in antiemetična zdravila) in natrijev valproat. Vaskularni parkinsonizem (»arteriosklerotični psevdoparkinsonizem«) ima običajno poudarek na spodnjem delu telesa z motnjami hoje in sočasno kognitivno okvaro.

Prispeval David John Burn, dr. med., FRCP, profesor, Enota za klinične raziskave staranja, Kampus za staranje in vitalnost, Univerza Newcastle, Newcastle Upon Tyne, Združeno kraljestvo
 

Glede na prevlado parkinsonskih ali cerebelarnih simptomov so bolniki razvrščeni v podtip MSA-P oziroma MSA-C. Povprečna starost ob pojavu motoričnih simptomov je 56.2 ± 8.4 let brez razlike v spolni porazdelitvi, mediana preživetja pa je od 6 do 10 let (9.8 let). Pred pojavom motoričnih simptomov 20–75 % bolnikov doživi prodromalno fazo, ki traja od nekaj mesecev do let in je značilna po avtonomni odpovedi, ki prizadene kardiovaskularne, dihalne, urogenitalne, prebavne in sudomotorne funkcije. Poleg tega se v premotorni fazi α-sinukleinopatij pogosto opazi motnja hitrega gibanja oči v spanju (RBD), pri čemer več kot polovica bolnikov poroča o RBD pred pojavom motoričnih simptomov in je prisotna pri do 88 % bolnikov z diagnozo verjetne MSA. Do danes je etiologija MSA še vedno nejasna, vendar se domneva, da na nastanek in napredovanje bolezni vpliva kompleksna interakcija, ki vključuje genetsko predispozicijo in okoljske dejavnike, saj je bila v več evropskih in japonskih družinah opisana družinska agregacija po avtosomno dominantnem ali recesivnem vzorcu dedovanja. Kljub temu velja, da se MSA večinoma pojavlja sporadično.

Trenutno se možnosti zdravljenja osredotočajo na specifične znake in simptome ter vključujejo zdravila za zvišanje krvnega tlaka ali zmanjšanje znakov parkinsonizma (prehodna stopnja odziva 1-3 leta pri 38 %), zdravila za impotenco, nego mehurja, fizioterapijo in logopedijo.

Avtor: Gregor Wenning, dr. med., profesor klinične nevrobiologije, Medicinska univerza v Innsbrucku, Avstrija (julij 2019)

Vzrokov za CBS je veliko. Najpogostejši vzrok je kortikobazalna degeneracija (CBD), tavopatija s 4 ponovitvami (4R). Diferencialna diagnoza vključuje progresivno supranuklearno paralizo (PSP), Alzheimerjevo bolezen in frontotemporalno lobarno degeneracijo (FTD) z vključki TDP-43, ki se klinično lahko kaže tudi kot CBS. Večina primerov CBS se pojavlja sporadično, vendar so opazili tudi družinski CBS. Pri slednjem so mutacije gena progranulina (GRN) najpogostejši vzrok za družinski CBS. Globalno so mutacije progranulina izjemno redke. Zdravljenje CBS ostaja simptomatsko, saj se vse več kliničnih preskušanj osredotoča na to stanje.

Avtor Giorgia Sciacca, MD, PhD, Univerza v Catanii, Catania, Italija (maj 2026)