Horea in Huntingtonova bolezen

Diagnoza je zahtevna, saj ima horea ne glede na njeno etiologijo enako fenomenologijo. Horea se običajno razvršča kot primarna (idiopatska, dedna) ali sekundarna (pridobljena). Dedne horeiformne motnje se običajno razvijejo zahrbtno in so običajno simetrične, medtem ko je pridobljena horea pogosteje akutna ali subakutna in je lahko asimetrična ali enostranska. Obstaja širok spekter na videz nepovezanih vzrokov, od nosečnosti (horea gravidarum) do dednih oblik, kot sta Huntingtonova bolezen in benigna dedna horea, okužb/imunsko pogojenih, kot sta Sydenhamova horea in sistemski eritematozni lupus, fokalnih žilnih lezij v bazalnih ganglijih, zdravil, kot so levodopa, nevroleptiki in peroralni kontraceptivi, ali različnih presnovnih in endokrinoloških motenj, kot so hipertiroidizem, hipo/hiperparatiroidizem in hipo/hiperglikemija. Njena patofiziologija vključuje funkcionalno disregulacijo motoričnega vezja bazalnih ganglijev, kjer se poveča končni talamično-kortikalni izhod, kar povzroči povečano gibanje in horeo. Motnje v bazalnih ganglijih so lahko posledica strukturne poškodbe, selektivne nevronske degeneracije, blokade receptorjev nevrotransmiterjev, presnovnih motenj ali avtoimunskih stanj.

Zdravljenje horee vključuje odpravljanje njenega vzroka. Žal ni bilo dokazano, da bi katero koli zdravilo upočasnilo ali ustavilo napredovanje dedne horee, z izjemo terapij za zmanjšanje bakra pri Wilsonovi bolezni. Najpogostejše simptomatsko zdravljenje horee vključuje uporabo zaviralcev dopaminskih receptorjev in zdravil, ki zmanjšujejo količino dopamina, kot so tetrabenazin, valbenazin in deutetrabenazin. Avtoimunski sindromi horee, kot sta sistemski eritematozni lupus (SLE) in sindrom antifosfolipidnih protiteles, se lahko odzovejo tudi na zdravljenje z glukokortikoidi, izmenjavo plazme ali intravenskim imunoglobulinom (IVIG).

Prispeval dr. Shu-Leong Ho, FRCP
Henry G. Leong, profesor in vodja oddelka, Univerza v Hongkongu
Bolnica Queen Mary
Oddelek za nevrologijo, Medicinski oddelek
Hong Kong

Posodobitve za leto 2019 Prispevali:

Esther Cubo, dr. med., dr.
Nevrolog
Univerzitetna bolnišnica Burgos
Burgos, Španija

Mark Guttman, dr. med., FRCPC
Direktor
Center za motnje gibanja
Toronto, ON, Kanada

Brandon Barton, dr. med.
Docent
Univerzitetni medicinski center Rush
Chicago, IL ZDA

Huntingtonovo bolezen klinično zaznamuje triada motoričnih, kognitivnih in psihiatričnih simptomov. Motorične značilnosti vključujejo: okvaro nehotnih (horea) in hotnih gibov; zmanjšano ročno spretnost, nerazločen govor, težave s požiranjem, težave z ravnotežjem in padce. Lahko se kaže tudi s parkinsonizmom in distonijo (pogostejša pri mladih, imenovana Westphalova varianta). Kognitivne značilnosti so sprva značilne za izgubo hitrosti in gibljivosti mišljenja, kasneje pa se razvijejo v globalno demenco. Psihiatrične značilnosti lahko vključujejo: depresijo (najpogostejšo), manijo, obsesivno-kompulzivno motnjo, razdražljivost, tesnobo, vznemirjenost, impulzivnost, apatijo in socialno umik.

Dokončna diagnoza se postavi z genetskim testiranjem in potrdi s ciljno usmerjeno mutacijsko analizo, ki odkrije ekspanzijo CAG trinukleotidov ≥36 ponovitev v genu HTT. Prediktivno genetsko testiranje je možnost za posameznike, pri katerih obstaja tveganje za razvoj HD, kar vključuje asimptomatske posameznike s pozitivno družinsko anamnezo HD ali bolnike s pozitivno družinsko anamnezo, ki imajo prodromalne simptome (npr. razdražljivost, tesnoba, depresija ali kognitivne motnje), ki kažejo na bližajoči se pojav simptomatske HD. Pred prediktivnim genetskim testiranjem je priporočljivo genetsko svetovanje pred testom. Za družine s HD je možno predimplantacijsko genetsko testiranje, s katerim se lahko izberejo zarodki za prenos brez genetske mutacije HD. Prenatalno testiranje se izvaja le v primerih, ko bi mati razmislila o prekinitvi nosečnosti, če bi bil test za plod pozitiven. Sicer je prenatalno testiranje enako testiranju asimptomatskega otroka, kar etično ni priporočljivo.

Pri bolniku s horeo, ki je atipična za HD ali je negativna za genetsko mutacijo HD, je diferencialna diagnoza široka in vključuje dedne in pridobljene vzroke horee. V teh primerih je lahko magnetna resonanca možganov koristna pri ugotavljanju alternativne diagnoze, kot so ishemični infarkt, nevrodegeneracija, povezana s pantotenat kinazo, multipla skleroza, neoplazma ali Creutzfeldt-Jakobova bolezen. V nasprotnem primeru je treba na podlagi zdravstvene in družinske anamneze ter fizičnega in nevrološkega pregleda predpisati dodatne preiskave.

Najboljšo oskrbo za bolnike s Huntingtonovo boleznijo zagotavlja multidisciplinarna ekipa zdravstvenih delavcev in podpornih negovalcev, ki obravnava široke fizične in psihološke potrebe bolnikov in družin ter obravnava nove težave, ki se pojavijo med dolgoročnim spremljanjem. Če horea moti kakovost življenja, se lahko uporabijo zaviralci dopaminskih receptorjev ali sredstva, ki zmanjšujejo raven dopamina. Psihiatrični simptomi, kot so depresija, psihoza in agitacija, se obravnavajo podobno kot katero koli drugo psihiatrično stanje. Nefarmakološki pristopi k nekaterim funkcionalnim težavam in vedenjskim motnjam pri Huntingtonovi bolezni so pomembni. Nefarmakološki posegi vključujejo logopedijo in dieto za obvladovanje disfagije in izgube teže, fizioterapevta za obravnavo motenj hoje in padcev. Žal ni znane učinkovite terapije za demenco, povezano s Huntingtonovo boleznijo. Poročali so o stereotaktični kirurgiji (DBS) za hude in invalidizirajoče primere horee. Trenutno potekajo raziskovalne terapije, kot je utišanje genov s tehnikami antisense oligonukleotidov.

Prispeval dr. Hubert Fernandez
Glava, motnje gibanja
Oddelek za nevrologijo
Cleveland Clinic
Cleveland, Ohio, ZDA
 

Posodobitev za leto 2019, ki sta jo pripravila Esther Cubo, dr. med., dr. sc., in Mark Guttman, dr. med., FRCPC